040 343 273
ikona_fb
logo
Siva_pot
Enodnevne destinacije Čas doživetij Okusi kulinarike Za mlade primaturiste
>>Popoptniški zapiski
   
Popotniški zapiski by PrimaTura
 
Dakota v Beli Krajini
 
 

Na travniku pri Otoku v Beli Krajini, v bližini ceste Metlika – Črnomelj, se nahaja ameriško vojaško transportno letalo Douglas C-47 Skytrain oz. britanska oznaka Dakota. To dvomotorno letalo je eno izmed najbolj pomembnih letal 2. svetovne vojne. Letalo meri v dolžino 20 metrov, razpon kril pa je 29 metrov in je bilo razvito na podlagi potniškega Douglas DC-3.  
Z letališč na Otoku in Krasincu se je s takimi letali od septembra 1944 do aprila 1945 v svoje baze vrnilo več kot 800 rešenih zavezniških pilotov. Zavezniki, Angleži, Američani in Rusi, so z Dakotami na varno odpeljali 2.000 otrok, žena in starejših ljudi, v zavezniške bolnišnice v Italiji pa 1.473 ranjenih partizanov. Pripeljali pa so na tisoče ton hrane, oblek, zdravil, medicinske opreme, odej, streliva in druge vojaške opreme.
Letalo so postavili kot spomin belokranjskim in ostalim slovenskim zasilnim partizanskim letališčem v času bojev med drugo svetovno vojno. Letalo Dakota je edini tovrstni ohranjeni primerek v Sloveniji, zato je velikega pomena za slovensko vojaško zgodovino.
Nedaleč od letala se nahaja športno letališče Prilozje.

12. avgust 2019

celo_letalo   letalo_krilo  
     
letalo_tekst   letalo_dva_motorja
     
rep_letalo   letalo_motor
 
 
 
Od kartuzijanov do Tehniškega muzeja
 
 

V Bistri pri Vrhniki se nahaja največji slovenski muzej, Tehniški muzej Slovenije. Domovanje je na več kot 6000 m² našel v nekdanjem kartuzijanskem samostanu.
Samostan je bil ustanovljen kot tretja kartuzija na Slovenskem leta 1255; takrat je Bistra doživela pravi razcvet, čeprav prvi znani podatki o kraju segajo v rimsko dobo. Po letu 1820 je posest prišla v last trgovca in tovarnarja Franca Galleta. On in njegovi nasledniki so Bistri vtisnili podobo graščine. Od leta 1951 je v njej Tehniški muzej Slovenije.
Med samostanskimi sobanami je na ogled 9 stalnih zbirk s področja kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, lovstva, ribištva, tekstila, elektrotehnike in tiskarstva, pripravijo pa tudi občasne razstave.
Veliko pozornosti obiskovalci namenijo zbirkam cestnih vozil: razstavljenih je več kot 50 avtomobilov in motornih koles ter 40 koles. Marca 2104 so odprli stalno razstavo Naš dragi avto o 100 letni zgodovini avtomobilizma na Slovenskem. Privlačna je zbirka petnajstih vozil, ki jih je nekoč uporabljal predsednik Tito. Muzej se pohvali, da je svoja vozila posodil ustvarjalcem filma Schindlerjev seznam.
Danes si težko predstavljamo, kako zelo so bile nekoč pomembne kovaške in kolarske delavnic. Mojstri so v teh delavnicah izdelovali in popravljali najrazličnejša orodja, kovane dele vozov in podkovali živali. Leta 1849 so celo ustanovili podkovsko šolo, ki je v Ljubljani delovala do leta 1962.
Muzej radi obiskujejo tudi ljubitelji glasbene zgodovine. Videti je mogoče stroje za izdelavo vinilk in si ogledati razstavo Vzhodno od Raja - Jugoton 1947–1991. Razstavljeni so tudi izbrani ovitki priljubljenih Jugotonovih plošč, ki je bil največji jugoslovanski proizvajalec glasbenih izdelkov in je bil v šestdesetih letih 20. stoletja pomemben tudi za slovensko glasbo.
Samostan Bistra leži ob izviru Bistra, ki je eden izmed izvirov Ljubljanice. Trije povirni kraki Bistre se po približno 400 m združijo v strugo. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi samostana, gnali pa tudi stroje samostana. Danes je zaradi idilične podobe gradu, ostalih objektov, izvirov Bistre, mlinov na vodi park ob gradu priljubljen prostor za poročne obrede.

5. avgust 2019

izvir_pokoncna   rdec_avto  
       
  jugoton soncen_izvir  
       
  podkve avto  
       
  avto_motor izvir_grad  
 
 
 
Vesoljska postaja v Vitanju
 
 

Ni pretirano trditi, da smo Slovenci nekaj doprinesli k uspešnemu pristanku na Luni pred 50. leti. Slovenski in evropski pionir vesoljskih tehnologij Hermann Potočnik Noordung je imel briljanten inženirski um in vizionarsko razmišljanje o vožnji po vesolju, bivanju v breztežnosti, naselitvi človeka izven zemeljskega prostora, vrnitvi na zemljo.
Herman Potočnik se je rodil v Pulju, predniki njegove matere so bili iz Vitanja. Po 1. svetovni se je vrnil na fakulteto in postal strokovnjak za raketno tehniko. Do svoje smrti, umrl je star šele 36 let, se je popolnoma posvetil načrtovanju prodora v vesolje.

Leta 1929 je izdal knjigo Problem vožnje po vesolju – raketni motor, ki velja za prelomnico v svetovni raketni tehnologiji. Von Braunu, ki je bil oče V2 in eden vodilnih pri odpravah Apollo, je knjiga služila kot učbenik.  V knjigi je veliko rešitev, ki omogočajo bivanje človeka v vesolju. Takrat še ni bilo računalnikov niti sončnih celic, zato so njegove rešitve res genialne. Slovenci smo izdajo v slovenskem jeziku dobili šele leta 1986.
Vesoljska postaja v obliki kolesa, ki jo je Potočnik skiciral v svoji knjigi, je bila navdih Stanleyu Kubricku v filmu  2001: Vesoljska odiseja za prikaz vesoljske postaje.
V občini Vitanje so imeli posluh za navdušenje režiserja Dragana Živadinova nad Hermanom Potočnikom. S pomočjo evropskih sredstev so leta 2012 zgradili Center vesoljskih tehnologij Noordung. Objekt med zelenimi griči,  številnimi cerkvenimi zvoniki in trškimi hišami Vitanja, deluje kot da bi pristalo vesoljno plovilo.
Kar štiri arhitekturni biroji so snovali isto stavbo: Sadar – Vuga, Dekleva Gregorič arhitekti, Ofis arhitekti, Bevk – Perović. Pri zasnovi objekta so inspiracijo jemali iz Potočnikove geostacionarne vesoljske postaje. Za stavbo so prejeli številne nagrade, leta 2013 tudi Plečnikovo nagrado.
Kot da je v Vitanju pristalo vesoljsko plovilo in odprlo vrata vsem: tako raziskovalcem, znanstvenikom, umetnikom kot domačinom, lokalnim društvom, predstavam. Vitanje in Slovenijo je izstrelilo na zemljevid raziskovanja vesolja.

21. julij 2019

herman_noordung   vesoljsko_kolo  
       
noordung   noordung_strop  
       
noordung_viseci   noordung_vitanje  
       
noordung_streha   noordung_razstava
     
 
 
Kraški biser Štanjel
 
 

Med najslikovitejša in najstarejša naselja na Krasu zagotovo sodi Štanjel. Naselje ima neko posebno dušo in spokojnost.
Štanjel leži v občini Komen in se dviguje proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn; njegova značilnost pa so slikovite ozke ulice s kraškimi kamnitimi hišami. Zaradi strateške razgledne lege je bil pomemben že v mlajši železni dobi. Naselje je največji razcvet doživelo v romanski dobi. Zaradi nevarnosti turških vpadov so ga ob koncu 15. stoletja zavarovali z obzidjem. Do leta 1810 so s fevdom upravljali grofi Cobenzli.
Poseben pečat je Štanjelu dal Maks Fabiani, rojen v bližnjem Kobdilju. Bil je župan, arhitekt, urbanist, profesor na dunajski tehnični univerzi. V 53. letu starosti se je posvetil delu na rodnem Krasu. Njegovi načrti za Štanjel so bili v tistem času konceptualne novosti v evropski arhitekturi. Prijateljeval je z zdravnikom Enricom Ferrarijem iz Trsta, ki je Štanjel vzljubil. Leta 1924 sta skupaj pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. Pod obrambnim zidom naselja sta postopoma uredila v obsežen in čudovit park. Žal je načrte prekinila 2. svetovna vojna. Med domačini je znana zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela grad Štanjel porušiti, a je Fabiani to preprečil, saj se je skliceval na znanstvo s Hitlerjem; zgodba je verjetno legenda. Po drugi svetovni vojni so se številni domačini izselili. Danes se v kraj zopet vrača življenje; obnovitvena dela je že v okviru programa Phare sofinancirala tudi EU.
Pravi  biser je kraška hiša t. i. ˝romanska hiša˝ iz 16. stoletja. Hiša ima skrilasto streho in kamnite žlebove. V njej je urejen tudi etnološki muzej.
Ena najbolj prepoznavnih štanjelskih vedut je Ferrarijev vrt, ki je nastal kot dopolnitev Vile Ferrari. Kompleksen sistem predstavlja svojevrstno tehnično dediščino. Fabiani je zasnoval vodovodni sistem, pri katerem je tradicionalni način zbiranja deževnice nadgradil s sistemom talnih zbirnih kanalov, cistern, cevovodov, namakalnih kanalov in jih povezal v kompleksen sistem. Za tedanji čas je izbral inovativen material - beton, ki se je po 1. sv. vojni šele uveljavljal.
Dekadentnost jezerca z vodometi sredi žejne kraške pokrajine je le navidezna: bazen je služil predvsem kot akumulacija vode, s katero so namakali vrt in polja v vrtači pod parkom. Pozimi so na njegovi površini lomili led in ga preko odprtine ob bazenu kopičili v »ledenici« - v shrambi pod razglednim paviljonom.
Ferrarijev vrt, ki je danes priljubljeno mesto za sklepanje porok, je bil zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih lastnosti l. 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

13. julij 2019

bazen_vodomet   balkon  
         
  stanjel_vhod   most_dalec  
         
  most_otok   kraska_hisa  
         
  dimnik_oblaki   obzidje

 

 

     
 
 
Dolina dveh rudnikov: Prvi - rudnik svinca in srebra
 
 

Ko se odpravimo v Padež, nam že ime kraja pove, da bomo padali. Kar globoko v rove starodavnega rudnika svinca in srebra.
Rudo so odkrili v prvi polovici 16. stoletja, kopali so jo tudi v času Marije Terezije. V tistem času je bil rudnik gospodarsko zanimiv in pomemben.  Za rudnik s svinčevo rudo za izdelavo žice, žebljev so se zanimali plemiči, bogati meščani, lastniki fužin.
Zaradi strateške svinčeve rude za izdelavo municije, je bil rudnik slabo označen in se ni znašel niti na vojaških specialkah.
Ruda je vsebovala okrog  46 % svinca in 3 % srebra. Vozili so jo v topilnico v bližini Rimskih Toplic, kjer je do leta 1817 obratovala topilnica svinca.
Rudarji iz Laškega so mimo kamnitega svetilnika v Lenišah in Žikovskega brda hodili na delo v jamo.V prvih polovici 19. stoletja so svinčevo rudo prenehali kopati in rudnik v Padežu je utonil v pozabo.
V samotnih in temnih rovih se je začel oblikovati kraški svet: bodičasti aragonitni ježki, s stropa ponekod visijo drobni stalaktiti, na tleh sigaste ponvice, v katerih so se začeli nabirati »jamski biseri«, naselili so se netopirji in jamske kobilice.
Domačini so vedeli za starodavne rove, a rudnik je konec 80 let prejšnjega stoletja obudila v življenje družina Slapšak, ko je reševala problem s pitno vodo na kmetiji.
A potrebno je bilo veliko raziskav in dela, da je rudnik postal primeren za ogled.  
In videti se da veliko. Danes je v rudniku dostopnih za ogled okoli 264 m rovov, ki so bili prezračevalni rovi. Široka potka pelje mimo nekdanjih upravnih rudarskih poslopij do urejenega vhoda. Od vhoda veje jamski hlad, saj je stalna temperatura okrog deset stopinj.
V rovih se obiskovalci okrepčajo s srednjeveško vodo, knapovsko malico oz. narezkom in še čim.
Otroci radi poslušajo o jamskem škratu Perkmandeljcu, ali pa se kar podajo na njegovo pot med visokimi smrekami po gozno učni poti.

5. marec 2019

rov_padez   ponvice  
       
vhod_rudnik   kapniki_padez  
       
malica_rov   gospodarsko_poslopje  
       
izvir_vode jezek
     
 
 
Štajerska Toskana
 
 

Perniško jezero je akumulacijsko jezero, ki se razprostira 14 km SV od Maribora. Obsega dva povezana zadrževalnika, ki ju ločuje ozka pregrada, po kateri je speljana cesta.
Jezero je bilo leta 1992 razglašeno za krajinski park Jareniski dol. Razprostira se na obronkih slikovitih in nežno razgibanih Slovenskih goric.
Marsikateri obiskovalec je pokrajino in jezero imenoval Štajerska Toskana.
Naravna vrednota so Perniški ribniki, ki so rastišče značilnih obvodnih rastlin in so pomembno postajališče ptic selivk na mednarodni selitveni poti.

Tu so našle svoje zatočišče številne gnezdilke, kot sta mali ponirek in kobiličar, ter ptice na preletu med selitvijo.
Jezero je zelo pomembno za razvoj ribištva. Pred časom je zaradi neurejene odgovornosti za upravljanje z jezerom, ki si jo podajajo lokalne skupnosti in državne službe poginilo veliko rib.
Danes si domačini prizadevajo da bi jezero uredili v turistične namene.
»Nočemo masovnega turizma, želimo, da bi se okolje uredilo. Da bi se uredile sprehajalne potke in kakšna klopca«

17. november 2018

drevo_vrh_jezero

  soncni_zahod  
 
 
         
pogled_jezero   trta_jezero
       
  pregrada   cesta_jezero  
 
 

 

I Left My Heart in San Francisco

 
 

Širše področje San Francisca je bilo poseljeno že 3000 let pr. n. št.. Tu so prebivali pripadniki plemena Yelamu. Ti so pripadali narodu Ohloni, ki so tu živeli do 6. stoletja.
Indijance so pregnali španski kolonisti, ki so na današnjem Golden Gateu leta 1776 zgradili misijonsko postajo in jo poimenovali po Frančišku Asiškemu. Tako je mesto dobilo svoje ime.
Mesto, ki leži na 40 gričih, je doživelo silovit vzpon v času zlate mrzlice,  ko so ob vznožju gorovja Sierra Nevada odkrili zlato. Samo od leta 1847 je v dveh letih število prebivalcev v San Franciscu s podeželskih 1000 naraslo na 25 tisoč.
Med njimi je bilo veliko Kitajcev, ki so kasneje delali pri gradnji transkontinentalne železnice. To je vplivalo tudi na današnjo na demografsko sliko San Francisca, saj je kitajska četrt  -  Chinatown  med največjimi in najstarejšimi v ZDA.
Vendar je mesto doživelo hudo katastrofo. »Nikoli v zgodovini ni bilo moderno imperialno mesto popolnoma uničeno. San Francisco je izginil«, je po potresu in požaru leta 1906 zapisal Jack London.
A San Francisco nima zastonj ptiča feniksa v svoji zastavi. Mesto so hitro obnovili, a upoštevali, da je obala z bližnjo prelomnico Sv. Andreja, nestabilna.
Danes je San Francisco finančno, kulturno in istoimensko okrožje s številnimi turističnimi znamenitostmi.
Znamenita je celo megla. Mark Twain menda ni rekel: »Najbolj hladna zima, ki sem jo kdaj doživel, je bilo poletje v San Franciscu.« Vendar je si je kakšen drug obsikovalec to mislil.
Konfiguracija terena ter človeška kreativnost je leta 1937 omogočila postavitev arhitekturnega bisera. Most Golden Gate, dolg skoraj 3 km, je del legendarne avtoceste U.S. Route 101. Obiskovalci ga lahko prevozijo, prekolesarijo, prepešačijo ali samo občudujejo.
V San Franciscu še vedno razpravljajo, ali je kateri ujetnik ušel iz slovitega zapora Alcatraz. Al Capone je v celici 181 dokazano odslužil svoj čas.
Po zelo strmih ulicah še vedno vozijo zameniti tramvaji. Po serpentinasti Lombard Street se obiskovalci in domačini vozijo med rožnimi vrtovi, na trgu Alamu se važijo hiše v viktorijanskem stilu znane kot Pobarvane dame. Na Fisherman’s Wharf izstopa pomol Pier 39, ki so si ga pred dobrimi 20 leti za sončenje izbrali glasni morski levi. Včasih se jih zbere celo tisoč in postajajo priljubljeni kot Golden Gate Bridge.
A pravijo, da so največje bogastvo San Francisca ljudje. Bivši in novi hipiji, odprti, svobodomiselni, dobrodušni. Živijo sinergijo med različnimi rasami, jeziki in nacionalnostmi.
In zato Tony Bennett poje:Zapustil sem svoje srce v San Franciscu.

10. oktober 2018

pocitek   most  
         
  tramvaj   marusa_alcatraz  
         
  alcatraz   morski_levi  
         
  strma_ulica   poslovni_center  
       
ribji_trg   hipi_razputin  
 

 

 
 
 
Mesto greha Las Vegas
 
 

Las Vegas je španski izraz za The meadows, travniki. Mesto v Nevadi, sredi puščave Mojave, velja za svetovno prestolnico igralništva, v kateri turisti v igralnicah v povprečju vsak dan zapravijo 16 milijonov dolarjev.
Prvotni  prebivalci tega področja so bili po vsej verjetnosti nomadski Paleo-Indijanci pred več kot 10.000 leti. Za prvo odkritje doline se smatra leto 1829, ko je mlad mehiški skavt prišel na to območje. Las Vegas je zelo mlado mesto. Leta 1905 je bil to manjši kraj, pravzaprav železniška postojanka, status mesta pa je dobil leta 1911. Do vzpona je prišlo leta 1931, ko so v ZDA legalizirali igralništvo, Las Vegas sredi puščave pa je bil idealna oaza. Razcvet igralništva gre pripisati tudi mafijskemu denarju; številne velike igralnice so financirali tedaj razvpiti gangsterji, med njimi tudi Benjamin "Bugsy" Siegel. Njegov Flamingo Hotel je dobil ime po njegovi spremljevalki, ki je bila znana po svojih dolgih nogah. Leta 1991 so o njem posneli film.

Las Vegas ima dolga, vroča poletja, kratke in mile zime ter malo dežja. Je med  kraji v ZDA , ki imajo najmanj vlage, celo manj kot 10 %, a kar 310 sončnih dni.
Danes Las Vegas obišče vsako leto 40 milijonov turistov; znano je po igralništvu, nakupovanju, dobri hrani, možnostih zabave, nočnem življenju in seveda po svojih hotelih. Večina najbolj znanih hotelov je ob znameniti ulici Las Vegas Strip. Gre za ikone Las Vegasa in so pravzaprav mesta v malem. V marsikaterem hotelu obiskovalec najde vse,  kar potrebuje za dopust: trgovine, bazene, gledališče, restavracije, diskoteke, kar teoretično pomeni, da ga ni potrebno zapuščati. To je tudi cilj hotelirjev, ki imajo najraje goste, ki k njim pridejo igrati igre na srečo: preizkusijo se na ruleti, vržejo kakšen poker, zavrtijo kolesa sreče, pritisnejo na gumb igralnega avtomata. Teh naj bi bilo v Vegasu slabih 200.000. Vse skupaj je prefinjeno zasnovano: igralniški deli hotelov nimajo oken, da človek lažje izgubi občutek za čas, zaradi stalnega dovajanja kisika človek ne postane zaspan. Od  40 milijard turističnih dolarjev na leto, jih devet milijard pade na račun igralništva.

Nekateri evropski turisti imajo občutek, da gre za nekakšno umetno mesto brez prave duše. A evropski duh je močno prisoten vsaj pri tematskih hotelih: Caesars Pallace spominja na rimske čase, The Venetian s svojim kanalom posnema Benetke, Paris Las Vegas Hotel ima160 metrov visoko kopijo Eifflovega stolpa, pa Monte Carlo Resort and Casino.
Ena najbolj znanih zanimivosti je gotovo vodomet pred hotelom Bellagio, gre za usklajeno bruhanje vode ob zvokih znanih pesmi; to je menda najboljša brezplačna atrakcija v Las Vegasu.  
Na lestvici največjih hotelov na svetu jih med prvimi 30 kar 17 stoji v Vegasu, največji je MGM Grand, The Palazzo, Wynn, Encore,  Mandalay bay, Excalibur Hotel and Casino, Circus, Hotel Mirage, New York-New York Hotel, Luxor Hotel…

2. oktober 2018

Mar_aljaz_vegas

  igralni_avtomati  
     
ulica_vegas   bellagio_hotel  
       
  grad_vegas   mentos_vegas  
         
  kip_svobode   trump_vegas  
       
  paris_vegas cesta_vegas  
 
 
 
Butch Cassidy and the Sundance Kid
 
 

Na Utaškem delu Rocky Mountains na višini 2100 m leži mesto Park City. Mesto je bilo leta 2008 uvrščeno med 20 najlepših mest v ZDA. Ima manj kot 8.000 prebivalcev, a je število turistov nekajkrat večje kot število prebivalev. Ta podatek pove, da gre za pomembno turistično mesto. Turizem in z njim povezane dejavnosti nudijo skoraj 9.000 delovnih mest, kar je skoraj polovica vseh delovnih mest.
Mesto je bilo osnovano 1869 kot rudarsko mesto; zaradi bogatih nahajališč srebra so biti tu predvsem rudniki srebra. Ko so 1970 rudnike začeli zapirali, se je regija postopno preusmerila v turizem. Dobri naravni pogoji in pametna strategija so povzročili, da sta mesto in regija konec prejšnega stoletja zopet oživela. Ker vse v Ameriki delajo na veliko, ne čudi, da so na šestih gorah uredili 114 prog za zimske športe, pa ne samo zimske.
Ko so bile leta 2002 organizirane zimske olimpijske igre v Salt Lake City so tudi v Park City postavili nove športne in bivalne objekte. Sezona traja tu celo leto: pozimi smučanje in bordanje, vožnja z motornimi ali vprežnimi sanmi, spuščanje s tubo. Poleti oživijo adrenalinski parki, poletni tubing, rafting in vodni športi, gorsko kolesarjenje, terensko jahanje, golf, muharjenje.
Del filma Butec in butec iz posneli v Park City, pa tudi dele Jeremiah Johnson davnega 1972 leta.
Cvetoči turizem omogoča domačinom Park City nižje davke in višji življenski standard t. i. ´living resort style´. Mestni avtobus na električni pogon je zastonj, med vožnjo napolniš mobilni telefon. Tudi mestna knjižnica nima članarine, stare rudarske hiše in trgovine so obnovljene, pa tudi kakšen saloon na glavni ulici.
V Park City se vsako leto konec januarja odvija mednarodni festival neodvisnega filma Sundance. Njegov ustanovitelj je Robert Redfort, ki je kot domačin postal njegov direktor in poskrbel za njegovo promocijo. Leta 1991 so festival uradno imenovali Sundance Film Festival, po liku ki ga je Redfort igral v filmu Butch Cassidy and the Sundance Kid.

22. avgust 2018

stari_del   majica  
         
  gondola   adrenalinski_park  
         
tubing skakalnice
   
  skakalnice_bazen   zima  
     
 
 
Utah - netipična Amerika
 
 

Ko se spomnimo vesternov, kavbojev, prodiranja evropskih priseljencev na Zahod, bojev z Indijanci, vojn z Mehičani, gradnje železnice čez kontinent, moramo pomisliti na državo Utah.
Drugačno ameriško zvezno državo.
Utah je znana po svoji pokrajinski raznolikosti in naravnih lepotah: izsušene puščave s peščenimi sipinami, rdečimi skalami na eni ter gorami in borovimi gozdovi in jezeri na drugi strani.
Tu so nekoč živeli Indijanci Ute, po katerih je država dobila ime, pa Šošoni, Južni Pajuti, Navajo.
Vsi danes živijo v rezervatih.
Država Utah je neločljivo povezana s Cerkvijo Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, člani se imenujejo tudi mormoni. Od 3 milijonov prebivalcev kar 60% pripada tej cerkvi, tako da je Utah versko najbolj homogena država v ZDA.
Glavno mesto države in središče te cerkve je Salt Lake City. Mesto so leta 1847 ustanovili beli mormonski privrženci, ki so bili v nemilosti ameriške vlade zaradi poligamije. Ko so jo leta 1890 ukinili, je Utah postala zvezna država.
Močna vloga te bogate, vplivne in konzervativne cerkve je vidna tudi danes, predvsem pri restrikcijah alkohola, igralništva in nenavadnih zakonih.
Vpliv se kaže tudi v veliki nataliteti, ki je za četrtino večja od povprečja ZDA.
Bogata nahajališča številnih rud in gradnja prve transkontinentalne železnice je prineslo gospodarsko rast.
Po padcu cen kovin se je SLC, ki ima danes okrog 190.000 prebivalcev, začel osredotočati na področje turizma in s tem povezano industrijo. Velik zagon so mu dale tudi Zimske Olimpijske igre leta 2002.
Tako je danes Utah z Velikim slanim jezerom in petimi narodnimi parki pomembna turistična destinacija v ZDA.

2. julij 2018

       
utah_in_gore   aljaz_utah
     
mormonska_cerkev   krizisce
     
ameriska_hisa   aljaz_in_hribi  
     
marusa_in_regrat   utah_podezelje
           
 
 
Amerika še vedno na svojem mestu
 

 

 

Prenekateri Evropejec misli, da Trump meče Ameriko s tečajev. Mogoče jo res, a vsakdanje življenje poteka tako kot doslej, vsaj za zdaj. Do Salt Lake City v Utah se iz Beograda preko Amsterdama in Bostona še vedno potuje dobrih 20 ur.
Imajo pa nekateri potniki srečo, da se lahko za več ur ustavijo v Bostonu. Mejni postopek na letališču poteka nemoteno, korektno, če imate urejeno delovno vizo, opravljen razgovor na ameriški ambasadi.
Boston je glavno mesto države Massachusetts, staro mesto, ustanovili so ga leta 1630 puritanski kolonisti iz Anglije in do 18. stoljetja naredili Boston največje mesto. Priseljenci v koloniji so se kmalu uprli plačevanju davkov. Pripravili so si bostonsko čajanko, saj so s treh angleških ladij zmetali zaboje čaja v morje. Dogodek je bil eden pomembnejših povodov ameriške revolucije.
Boston je že leta 1635 prvi imel javno šolo. Danes je intelektualni center ZDA, s številnimi univerzami in kolidži: tudi prestižni Harvard v Chambridgu, ki je najstarejša visokošolska institucija v ZDA. Lep in uspešen Boston ima danes visoko kakovost bivanja in temu primerno visoke stroške.

21. junij 2018

na_letalu   boston_iz_zraka  
boston   boston_park

A cilj naših vagabundnov je pot proti zahodu, preveriti, ali na Zahodu res ni nič novega.

 

 

 

 

 

ford_usa  
 
 
 
 
V Zagrebu pri Katarini Veliki in Muzeju prekinjenih ljubezni
 

 

Bil je vroč zgodnje julijski dan v milijonskem Zagrebu.  V zraku je bilo že čutiti stopnjevanje nogometne vročice, ki bo izbruhnila čez dober teden.
Mesto je bilo prijetno živahno kot vedno: umikali smo se tramvajem na Ilici, mestna tržnica Dolac je ponujala skoraj vse, na vzpenjači smo se ustrašili topovskega strela iz stolpa Lotrščak točno opoldan.
Na Gornjem gradu smo mimo cerkve sv. Marka in Banskih dvorov iskali galerijo Klovićevi dvori. Galerija v nekdanjem jezuitskem samostanu je tematsko zasnova za področje likovnih umetnosti.
Tokrat so na ogled umetniška dela, pripeljana naravnost iz Ermitaža, ki je danes eden največjih in najpomembnejših umetniških muzejev na svetu. K njegovi ustanovitvi in bogatitvi zbirk je največ prispevala Katarina Velika, strastna ljubiteljica umetnosti in zelo razgledana vladarica. Čeprav nemškega rodu, je postala vladarica vseh Rusov in dela za njihovo dobro.
Ko v Zagrebu brskaš po muzejih, ne moreš mimo Muzeja prekinjenih ljubezni. Ko sta se dva zagrebška zaljubljenca razhajala, sta prišla na idejo, da bi zgodbo in predmete o minuli ljubezni, povedala in pokazala javno. Muzuj je velika uspešnica, danes ima podružnico v Los Angelesu, zbirke potujejo po vsem svetu. Včasih kakšen obiskovalec spusti kakšno solzico.

5. julij 2018

zagreb_dolac   ilica  
         
vzpenjaca   zelen_avto
     
katarina_obleka   dvori
 
 
 

Kaj imata skupnega tango in rudarski jašek?

 

Nekateri pravijo, da nič. Drugi, da je oboje umetnost, ki se izraža z gibi, v arhitekturi, zraven poezija iz rudarskih revirjev, harmonika. Vse se stika v Govcah, vasi, ki je ni več.
A nekoč je bila tu samooskrbna prvinska vasica z nekaj kmetijami in cerkvico. Prebivalci so bili zelo složni in gostoljubni.
Vas je kljubovala Turkom in Nemcem, dobremu in slabemu, dokler niso odkrili na planoti bogate zaloge kvalitetnega premoga. Po letu 1800 so se »rudniški« zalezli v njeno notranjost; odkopani premog so po ozkotirni železnici  vozili v Rimske Toplice. Ko so začeli odkopavati tudi  'varnostni steber', ki je  dotlej varoval vas, je površje začelo drseti. Po letu 1960 je rudnik odkupil vse kmetije v vasi s cerkvijo vred, ljudje so se razselili, vas je v desetletju ali dveh izginila.
Danes išče nekdanja vasica nov način življenja ali spomina.  V strojnici Liša Jaška, sredi ničesar, nastaja galerija sodobne umetnosti. Skupina študentov oblikovanja tekstilij in oblačil je postavila umetniško instalacijo rudarskih oblačil in obuval, spremenjene v okamenele oblike in ujete v čas. Kiparka, raziskovalka  haptične umetnosti, da je tu razstavila svoje unikatne glinene stvaritve. Skupina študentov arhitekture pripravlja predstavitev in izris nekdanje podobe vas.
Se vasica je vrača v življenje?

14. maj 2018

govce_cerkev   vhod_jasek
     
vhod1_jasek   viseca_oblacila
     
kipci   govce_in_tango
 
 
 
Mali majski izlet do slapa Lahomniški sopot
 
 
Dobre štiri kilometre iz Laškega proti vzhodu leži skrita dolina rečice Lahomnice. V tej soteski je ob stiku dveh različnih kamnin nastal umikajoči se slap Lahomniški sopot.
Nad spodnjim 8 m visokim slapom je še eden manjši. Ob rečici je bilo nekoč veliko mlinov, kovačij, celo majhna hidrocentrala.
Pri slapu je tudi tunel, ki je bil zgrajen za potrebe ozkotirne železnice od Laškega do Trobnega Dola. Tu so kopali še kvalitetnejši premog od tistega v Laškem.
A so rudnik zaprli že leta 1935.
Obstajajo načrti, da bi po trasi nekdanje ozkotirne železnice speljali pohodno pot, še eno v pestri izbiri laških poti.

5. maj 2018

   
         
   
             
 
 
PrimaTura med jadralnimi padalci na Maliču
 
 

Pod laško nebo poletimo z Maliča, dobrih 900 m visokega hriba nad Spodnjo Rečico pri Laškem. Že z vzletišča je čudovit pogled na Laško, okolico in Zasavko-Posavsko hribovje, v zraku pa postane razgled kraljevski.
Udobno smo nameščeni v letalskem sedežu, za varen let poskrbi izkušen pilot padalskega kluba Metulj. Fantje iz kluba so pred kratkim postavili nov svetovni rekord v poletu s povratkom, kar 300 km in 9 ur v zraku. Torej smo res v varnih rokah oziroma padalih.
Po preletenih dobrih 670 m višinske razlike pristanemo na travniku ob Thermani. Danes se ne bomo kopali, ampak gremo s padalci na pico.

27. april 2018

padalka   padalec_na_bregu  
         
  padalec_zrak   padalec_lasko  
           
             
 
Kdo smo
smerokaz
   
kje_smo
Kje smo
 
Vroče dogajanje

orionov_pohod

   
 
040 343 273
zelen_telefon
 
ff
 
zelena_afna
info@primatura.si
 
 
   
 
 
       
©PrimaTura 2019. Vse pravice pridržane.