Prvi svetovni Muzej digitalne umetnosti v Tokiju

Mori Building Digital Art Museum: teamLab Borderless Tokyo je stalna digitalna umetniška razstava v Mori Building na otoku Odaiba v Tokiju. Odaiba je tehnološko središče zabave na umetnem otoku v Tokijskem zalivu, do katerega vodi mavrični most oziroma vozi futuristični vlak Jurikamome. V sodelovanju z Mori Building, veliko japonsko nepremičninsko delniško družbo, so na enotnem prostoru združili kar 50 dih jemajočih svetlobnih instalacij. Ultratehnološki Muzej digitalne umetnosti v Tokiju, ki je relativno nova panoga na področju umetnosti, se razprostira na več kot 10.000 kvadratnih metrih površine.
V teamLab Borderless muzeju postanejo obiskovalci del umetniške postavitve, meje se brišejo. Iinterakcija med gledalcem in instalacijo povzroča stalno spreminjanje umetniškega dela. Za dinamične instalacije v stalnem toku je potrebna zmogljivost neverjetnih 520 računalnikov in 470 projektorjev.
V tem edinstvenem muzeju ni določenih poti, zemljevidov ali označb, instalacije niso v naprej posnete in se ne vrijo. Obiskovalec v prostoru stoji, se giblje ali se dotika postavitve. Prejšnja vizualna stanja se ne morejo replicirati.
Njegovi snovalci so mednarodno uspešna eksperimetnalno-umetniška ekipa teamLab, ki digitalno umetnost raziskuje že več kot 15 let. Interdisciplinarno ekipo sestavljajo računalniški animatorji, računalničarji, dizajnerji, inženirji, arhitekti, programerji, matematičarji.
V nasprotju s klasičnimi muzeji, kjer so eksponati statični in fizični, je umetnost v tem muzeju prosto gibljiva, bistvo je raziskovanje. Muzej nima zastonj v naslovu "brez meja", obiskovalec nikoli ne izkusi iste stvari dvakrat zapored.
Digitalni umetniški muzej  je takoj postal ena izmed najbolj privlačnih turističnih atrakcij v Tokiju in Japonski. Fotografiranje in snemanje je zaželeno, postal neverjetna senzacija na Instagramu in fantastična lokacija za neponovljive selfieje.
Danes je temLab Borderlless najbolje obiskan muzej na svetu med muzeji, ki so posvečeni enemu umetniku oz. umetnosti. V letu dni po odprtju je zabeležil približno 2,3 milijona obiskovalcev iz več kot 160 držav po vsem svetu. Presegel je muzej Picasso, Dalí in celo muzej Van Gogh.
Snovalci muzeja iščejo sožitje med umetnostjo, znanostjo, tehnologijo in naravo. Na dveh nadstropjih se nahaja 5 svetov: Svet brez roba, Gozd atletike, Park prihodnosti, Gozd svetilk in Hišo En Tea.
The Forest of Resonating Lamps je najbolj priljubljena razstava v muzeju, vseh je 60, in to z dobrim razlogom. Dih jemajoča, bleščeča razstava v sobi z ogledali, kjer je tisoč in več visečih svetil, ki so izdelane iz beneškega stekla.
Ko oseba stoji v bližini luči, ta zasveti, svetloba v določeni barvi se širi na sosednje luči v cikcak zaporedju in se na koncu vrne na začetno svetilo. Barve navdihujejo elementi ognja, ledu in letnih časov. Zaporedje svetlobe se prilagaja gibanju obiskovalcev v prostoru; če prihaja svetloba iz drugega dela sobe, to pomeni, da na tistem mestu stoji še nekdo.
V prostoru je lahko istočasno okrog 20 obiskovalcev, nekaj minut ali manj. Zato v muzeju svetujejo obiskovalem, naj kar takoj začnejo delati selfije ali video posnetke.  
Japonci upravičeno pričakujejo, da bodo poletne olimpijske igre 2020 prinesle nove rekordne obiske in ogromno navdušenih obiskovalcev.
19. oktober 2023

6. avgusta 1945 so Američani odvrgli na Hirošimo bombo neposrečenega imena Little Boy, deček, saj na njej ni bilo nič majhnega. Štiri tone težka in 3 m dolga bomba, ki je v primerjavi s kasnješimi dimenzijami bomb in raket pravzaprav majhna bomba, je ob eksploziji takoj ubila od 70 tisoč do 80 tisoč ljudi in v krogu s premerom treh kilometrov porušila skoraj vse zgradbe. Zaradi neposrednih posledic bombe je samo do konca leta 1945 umrlo okoli 140.000 - večinoma pohabljenih - ljudi. Radioaktivno sevanje je povzročilo hude opekline, boleče hiranje, rakava obolenja in spremembe na dedni zasnovi. Preživeli so postali hibakuše (tisti, ki so preživeli jedrsko bombardiranje) in še danes trpijo hude psihološke travme, saj je hibakuša za nekatere v japonski družb sramota.
Ironično je, da so prebivalci Hirošime do tistega avgustovskega jutra menili, da imajo srečo, saj ZDA to industrijsko mesto niso bombardirale. A prav zato, ker je bila Hirošima praktično nedotaknjena in je geografsko ležala v ravninskem predelu, je bila popolna tarča za jedrsko bombardiranje. Mesto je s svojimi prebivalci postalo del grozljivega eksperimenta, nekakšen laboratorij pod milim nebom. Ameriški znanstveniki so s svojimi merilnimi pripravami prispeli v Hirišimo takoj potem, ko žarčenje ni več smrtonosno. 
Danes živi Hirošima z žalostno dediščino, da je bila prvo mesto, na katerega so odvrgli atomsko bombo. Kot stalen opomnik na tragičen dan so zgradili Spominski park miru. To je velik park s številnimi spomeniki in stavbami, imeni ter pepelom žrtev.
Najbolj prepoznavem simbol bombandiranja so okostnjaški ostanki stavbe Kupola atomske bombe ali kupola Genbaku, skoraj v hipocentru eksplozije. Ta mirovni spomenik je od leta 1996 Unescov spomenik kulturne dediščine. Kitajska in ZDA sta imeli zadržke zaradi tega poimenovanja, ker so tudi nasprotniki Japonske utrpeli hude žrtve.
V ospredju Kupole atomske bombe je spominski kenotaf s plamenico miru, ki bo gorela vse dokler bo na svetu obstaja jedrsko orožje.
Spomenik otroškega miru nosi zgodbo o desetletni Sadako Sasaki, ki je umrla za levkemijo, ki jo je dobila zaradi radioaktivnega sevanja. Verjela je, da bo ozdravela, če bo zložila tisoč papirnatih žerjavov, kar se žal ni uresničilo.
Mirovni spominski muzej dokumentira Hirošimo "pred" in "po" eksploziji. Srhljivi prikazi artefaktov in fotografij obiskovalcev ne pustijo ravnodušnih.
A Hirošima danes še zdaleč ni depresivno mesto, nasprotno, njeni prebivalci so iz pogorišča jedrskega holokavsta zgradili živo, premožno in privlačno mesto z nekaj več kot milijon prebivalci.
S tem se je končala 2. svetovna vojna, toda začela nova, hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo. A paradoksalno je, da sta odvrženi bombi na Hirošimo in Nagasaki svetu nazorno pokazali, kako strahoviti so učinki in posledice in se nobena država do danes ni ponovno zatekla k jedrskim napadom. Tako se predvsem ZDA tolažijo 75 let kasneje.
28. marec 2023

Marsikdo je Ravne pri Šoštanju zamenjal za Ravne na Koroškem. A te Ravne niso običajno kmečko naselje v premogokopni pokrajini in bližini Term Topolšica. Na blagem pobočju sameva dvorec Gutenbuchel, ki oživi v adventnem času.
A ni bilo vedno tako.
Postavil ga je baron Hebler, ki je v čast svoji teti iz Pariza in svetovni razstavi dal v parku postaviti miniaturni Eifflov stolp.
Leta 1925 je dvorec kupila družina Woschnagg ali Vošnjak. Bogata in podjetna družina industrialcev, je takratni Šoštanj razvila v moderno mesto. Iz majhne usnjarske delavnice so zgradili veleindustrijo in oskrbovalo celotno Avstro-Ogrsko. Mesto je oživelo: imeli so sodišče, policijo, godbo, gasilsko društvo, nogometni klub.Družina Vošnjak se je zelo posvečala delavcem in njihovim družinam. Nekateri najstarejši Šoštanjčani jih imajo še danes v lepem spominu.
Dvorec je bil bogato in izbrano opremljen, kar kaže ohranjena notranja oprema z imenitnimi parketi, intarziranim pohištvom in lesenimi zidanimi oblogami.
Dvorcu daje posebno vrednost park z mnogimi okrasnimi elementi, številnimi drevesi, tudi z dvema veličastnima magnolijama, vrtno stopnišče ima baročne elemente, na dveh terasah sta fontani.
Po drugi svetovni vojni je dvorec iz rok lastnikov tovarne usnja prešel v last države. 40 let je služil kot sanatorij Psihiatrične bolnice Vojnik, ki ga je ves čas lepo vzdrževala.
V denacionalizacijskem postopku je bil družini Vošnjak dvorec vrnjen. A ta ga je pustila državi Sloveniji, z namenom, da ostane odprt za ljudi. Tako je bilo do 2013, ko so dvorec zaprli.
Danes je dvorec je v lasti Ministrstva za zdravje, zemljišča, ki vodijo do tega bisera, pa so v lasti velenjskega Premogovnika; dvorec nima zemljiško urejene dovozne poti.
Čeprav danes v dvorcu ni prebivalcev in svetloba le občasno posije, ta skrivnostna stavba hoče pripovedovati svojo pravljico.
Domačina, arhitektka Mateja Kumer in priznan cvetličar Simon Ogrizek, od leta 2015 z ostalimi lokalnim ustvarjalci pripravita adventno razstavo, pravo Adventno pravljico. Obiskovalci so očarani, ogledujejo si razstavo, cvetlične aranžmaje, detajle. Organizatorji in lokalna skupnost so zadovoljni, da dvorec dobiva vsebino, prispeva k promociji okolja in verjamejo, da je na poti revitalizacije.
Letos je bilo še posebno živahno in slovesno: ob 10-letnici Muzeja usnjarstva so Šoštanj in dvorec Gutenbuchel obiskali tudi člani družine Vošnjak.
23. december 2022
Foto Andvente praviljice: Fotokom, Matej Vranič

Na travniku pri Otoku v Beli Krajini, v bližini ceste Metlika – Črnomelj, se nahaja ameriško vojaško transportno letalo Douglas C-47 Skytrain oz. britanska oznaka Dakota. To dvomotorno letalo je eno izmed najbolj pomembnih letal 2. svetovne vojne. Letalo meri v dolžino 20 metrov, razpon kril pa je 29 metrov in je bilo razvito na podlagi potniškega Douglas DC-3.  
Z letališč na Otoku in Krasincu se je s takimi letali od septembra 1944 do aprila 1945 v svoje baze vrnilo več kot 800 rešenih zavezniških pilotov. Zavezniki, Angleži, Američani in Rusi, so z Dakotami na varno odpeljali 2.000 otrok, žena in starejših ljudi, v zavezniške bolnišnice v Italiji pa 1.473 ranjenih partizanov. Pripeljali pa so na tisoče ton hrane, oblek, zdravil, medicinske opreme, odej, streliva in druge vojaške opreme.
Letalo so postavili kot spomin belokranjskim in ostalim slovenskim zasilnim partizanskim letališčem v času bojev med drugo svetovno vojno. Letalo Dakota je edini tovrstni ohranjeni primerek v Sloveniji, zato je velikega pomena za slovensko vojaško zgodovino.
Nedaleč od letala se nahaja športno letališče Prilozje.
12. avgust 2022

V Bistri pri Vrhniki se nahaja največji slovenski muzej, Tehniški muzej Slovenije. Domovanje je na več kot 6000 m² našel v nekdanjem kartuzijanskem samostanu.
Samostan je bil ustanovljen kot tretja kartuzija na Slovenskem leta 1255; takrat je Bistra doživela pravi razcvet, čeprav prvi znani podatki o kraju segajo v rimsko dobo. Po letu 1820 je posest prišla v last trgovca in tovarnarja Franca Galleta. On in njegovi nasledniki so Bistri vtisnili podobo graščine. Od leta 1951 je v njej Tehniški muzej Slovenije.
Med samostanskimi sobanami je na ogled 9 stalnih zbirk s področja kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, lovstva, ribištva, tekstila, elektrotehnike in tiskarstva, pripravijo pa tudi občasne razstave.
Veliko pozornosti obiskovalci namenijo zbirkam cestnih vozil: razstavljenih je več kot 50 avtomobilov in motornih koles ter 40 koles. Marca 2104 so odprli stalno razstavo Naš dragi avto o 100 letni zgodovini avtomobilizma na Slovenskem. Privlačna je zbirka petnajstih vozil, ki jih je nekoč uporabljal predsednik Tito. Muzej se pohvali, da je svoja vozila posodil ustvarjalcem filma Schindlerjev seznam.
Danes si težko predstavljamo, kako zelo so bile nekoč pomembne kovaške in kolarske delavnic. Mojstri so v teh delavnicah izdelovali in popravljali najrazličnejša orodja, kovane dele vozov in podkovali živali. Leta 1849 so celo ustanovili podkovsko šolo, ki je v Ljubljani delovala do leta 1962.
Muzej radi obiskujejo tudi ljubitelji glasbene zgodovine. Videti je mogoče stroje za izdelavo vinilk in si ogledati razstavo Vzhodno od Raja - Jugoton 1947–1991. Razstavljeni so tudi izbrani ovitki priljubljenih Jugotonovih plošč, ki je bil največji jugoslovanski proizvajalec glasbenih izdelkov in je bil v šestdesetih letih 20. stoletja pomemben tudi za slovensko glasbo.
Samostan Bistra leži ob izviru Bistra, ki je eden izmed izvirov Ljubljanice. Trije povirni kraki Bistre se po približno 400 m združijo v strugo. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi samostana, gnali pa tudi stroje samostana. Danes je zaradi idilične podobe gradu, ostalih objektov, izvirov Bistre, mlinov na vodi park ob gradu priljubljen prostor za poročne obrede.
5. junij 2022

Ni pretirano trditi, da smo Slovenci nekaj doprinesli k uspešnemu pristanku na Luni pred 50. leti. Slovenski in evropski pionir vesoljskih tehnologij Hermann Potočnik Noordung je imel briljanten inženirski um in vizionarsko razmišljanje o vožnji po vesolju, bivanju v breztežnosti, naselitvi človeka izven zemeljskega prostora, vrnitvi na zemljo.
Herman Potočnik se je rodil v Pulju, predniki njegove matere so bili iz Vitanja. Po 1. svetovni se je vrnil na fakulteto in postal strokovnjak za raketno tehniko. Do svoje smrti, umrl je star šele 36 let, se je popolnoma posvetil načrtovanju prodora v vesolje.
Leta 1929 je izdal knjigo Problem vožnje po vesolju – raketni motor, ki velja za prelomnico v svetovni raketni tehnologiji. Von Braunu, ki je bil oče V2 in eden vodilnih pri odpravah Apollo, je knjiga služila kot učbenik.  V knjigi je veliko rešitev, ki omogočajo bivanje človeka v vesolju. Takrat še ni bilo računalnikov niti sončnih celic, zato so njegove rešitve res genialne. Slovenci smo izdajo v slovenskem jeziku dobili šele leta 1986.
Vesoljska postaja v obliki kolesa, ki jo je Potočnik skiciral v svoji knjigi, je bila navdih Stanleyu Kubricku v filmu  2001: Vesoljska odiseja za prikaz vesoljske postaje.
V občini Vitanje so imeli posluh za navdušenje režiserja Dragana Živadinova nad Hermanom Potočnikom. S pomočjo evropskih sredstev so leta 2012 zgradili Center vesoljskih tehnologij Noordung. Objekt med zelenimi griči,  številnimi cerkvenimi zvoniki in trškimi hišami Vitanja, deluje kot da bi pristalo vesoljno plovilo.
Kar štiri arhitekturni biroji so snovali isto stavbo: Sadar – Vuga, Dekleva Gregorič arhitekti, Ofis arhitekti, Bevk – Perović. Pri zasnovi objekta so inspiracijo jemali iz Potočnikove geostacionarne vesoljske postaje. Za stavbo so prejeli številne nagrade, leta 2013 tudi Plečnikovo nagrado.
Kot da je v Vitanju pristalo vesoljsko plovilo in odprlo vrata vsem: tako raziskovalcem, znanstvenikom, umetnikom kot domačinom, lokalnim društvom, predstavam. Vitanje in Slovenijo je izstrelilo na zemljevid raziskovanja vesolja.
21. oktober 2021

Med najslikovitejša in najstarejša naselja na Krasu zagotovo sodi Štanjel. Naselje ima neko posebno dušo in spokojnost.
Štanjel leži v občini Komen in se dviguje proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn; njegova značilnost pa so slikovite ozke ulice s kraškimi kamnitimi hišami. Zaradi strateške razgledne lege je bil pomemben že v mlajši železni dobi. Naselje je največji razcvet doživelo v romanski dobi. Zaradi nevarnosti turških vpadov so ga ob koncu 15. stoletja zavarovali z obzidjem. Do leta 1810 so s fevdom upravljali grofi Cobenzli.
Poseben pečat je Štanjelu dal Maks Fabiani, rojen v bližnjem Kobdilju. Bil je župan, arhitekt, urbanist, profesor na dunajski tehnični univerzi. V 53. letu starosti se je posvetil delu na rodnem Krasu. Njegovi načrti za Štanjel so bili v tistem času konceptualne novosti v evropski arhitekturi. Prijateljeval je z zdravnikom Enricom Ferrarijem iz Trsta, ki je Štanjel vzljubil. Leta 1924 sta skupaj pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. Pod obrambnim zidom naselja sta postopoma uredila v obsežen in čudovit park. Žal je načrte prekinila 2. svetovna vojna. Med domačini je znana zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela grad Štanjel porušiti, a je Fabiani to preprečil, saj se je skliceval na znanstvo s Hitlerjem; zgodba je verjetno legenda. Po drugi svetovni vojni so se številni domačini izselili. Danes se v kraj zopet vrača življenje; obnovitvena dela je že v okviru programa Phare sofinancirala tudi EU.
Pravi  biser je kraška hiša t. i. ˝romanska hiša˝ iz 16. stoletja. Hiša ima skrilasto streho in kamnite žlebove. V njej je urejen tudi etnološki muzej.
Ena najbolj prepoznavnih štanjelskih vedut je Ferrarijev vrt, ki je nastal kot dopolnitev Vile Ferrari. Kompleksen sistem predstavlja svojevrstno tehnično dediščino. Fabiani je zasnoval vodovodni sistem, pri katerem je tradicionalni način zbiranja deževnice nadgradil s sistemom talnih zbirnih kanalov, cistern, cevovodov, namakalnih kanalov in jih povezal v kompleksen sistem. Za tedanji čas je izbral inovativen material - beton, ki se je po 1. sv. vojni šele uveljavljal.
Dekadentnost jezerca z vodometi sredi žejne kraške pokrajine je le navidezna: bazen je služil predvsem kot akumulacija vode, s katero so namakali vrt in polja v vrtači pod parkom. Pozimi so na njegovi površini lomili led in ga preko odprtine ob bazenu kopičili v »ledenici« - v shrambi pod razglednim paviljonom.
Ferrarijev vrt, ki je danes priljubljeno mesto za sklepanje porok, je bil zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih lastnosti l. 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
13. julij 2021

I Left My Heart in San Francisco

Širše področje San Francisca je bilo poseljeno že 3000 let pr. n. št.. Tu so prebivali pripadniki plemena Yelamu. Ti so pripadali narodu Ohloni, ki so tu živeli do 6. stoletja.
Indijance so pregnali španski kolonisti, ki so na današnjem Golden Gateu leta 1776 zgradili misijonsko postajo in jo poimenovali po Frančišku Asiškemu. Tako je mesto dobilo svoje ime.
Mesto, ki leži na 40 gričih, je doživelo silovit vzpon v času zlate mrzlice,  ko so ob vznožju gorovja Sierra Nevada odkrili zlato. Samo od leta 1847 je v dveh letih število prebivalcev v San Franciscu s podeželskih 1000 naraslo na 25 tisoč.
Med njimi je bilo veliko Kitajcev, ki so kasneje delali pri gradnji transkontinentalne železnice. To je vplivalo tudi na današnjo na demografsko sliko San Francisca, saj je kitajska četrt  -  Chinatown  med največjimi in najstarejšimi v ZDA.
Vendar je mesto doživelo hudo katastrofo. »Nikoli v zgodovini ni bilo moderno imperialno mesto popolnoma uničeno. San Francisco je izginil«, je po potresu in požaru leta 1906 zapisal Jack London.
A San Francisco nima zastonj ptiča feniksa v svoji zastavi. Mesto so hitro obnovili, a upoštevali, da je obala z bližnjo prelomnico Sv. Andreja, nestabilna.
Danes je San Francisco finančno, kulturno in istoimensko okrožje s številnimi turističnimi znamenitostmi.
Znamenita je celo megla. Mark Twain menda ni rekel: »Najbolj hladna zima, ki sem jo kdaj doživel, je bilo poletje v San Franciscu.« Vendar si je kakšen drug obsikovalec to mislil.
Konfiguracija terena ter človeška kreativnost je leta 1937 omogočila postavitev arhitekturnega bisera. Most Golden Gate, dolg skoraj 3 km, je del legendarne avtoceste U.S. Route 101. Obiskovalci ga lahko prevozijo, prekolesarijo, prepešačijo ali samo občudujejo.
V San Franciscu še vedno razpravljajo, ali je kateri ujetnik ušel iz slovitega zapora Alcatraz. Al Capone je v celici 181 dokazano odslužil svoj čas.
Po zelo strmih ulicah še vedno vozijo zameniti tramvaji. Po serpentinasti Lombard Street se obiskovalci in domačini vozijo med rožnimi vrtovi, na trgu Alamu se važijo hiše v viktorijanskem stilu znane kot Pobarvane dame. Na Fisherman’s Wharf izstopa pomol Pier 39, ki so si ga pred dobrimi 20 leti za sončenje izbrali glasni morski levi. Včasih se jih zbere celo tisoč in postajajo priljubljeni kot Golden Gate Bridge.
A pravijo, da so največje bogastvo San Francisca ljudje. Bivši in novi hipiji, odprti, svobodomiselni, dobrodušni. Živijo sinergijo med različnimi rasami, jeziki in nacionalnostmi.
In zato Tony Bennett poje:Zapustil sem svoje srce v San Franciscu.
20 . oktober 2019